Pred kratkim mi je prijateljica povedala, da išče vadbo, s katero bi se razgibala in umirila. Povedala sem ji o svojih izkušnjah z vadbo joge po Sistemu joga v vsakdanjem življenju. Joga me je zanimala že kot študentko, vendar so mi bile vaje v knjigah o jogi pretežke. V vsej knjigi sem lahko naredila morda tri vaje. Po operaciji leta 1989 sem ugotovila, da moram nekaj narediti s svojo fizično kondicijo, da bom lahko spet normalno delovala.

Prijateljica me je seznanila s knjigo Sistem joga v vsakdanjem življenju in takoj sem bila navdušena. Gre namreč za znanstveno zasnovani osem stopenjski sistem, kjer se vaje nadgrajujejo iz stopnje v stopnjo. Ugotovila sem, da bom lahko izvajala vaje iz nižjih stopenj, in takoj sem začela vaditi po knjigi. V jeseni je bila organizirana vadba prve skupine v Ljubljani in sem se takoj vpisala. Ugotovila sem, da je vadba po knjigi sicer učinkovita, vendar pa je vadba v skupini pod strokovnim vodstvom še veliko bolj. Spoznala sem tudi, da nam vadba v skupini daje dodatno motivacijo za vadbo, poleg tega pa se v negotovosti ali dilemah vedno lahko obrneš na izkušenega inštruktorja. Tako individualna kot skupinska vadba imata vsaka svoje prednosti. Pri individualni vadbi si sami izbiramo čas vadbe in se lahko bolj posvetimo sebi in učenju za nas težjih asan. Skupina pa nam da dodatno energijo in motivacijo za redno vadbo ter možnost za izmenjavo izkušenj, pa tudi socialni stiki niso zanemarljivi. Vsako stopnjo vadimo najmanj en semester. V naslednjem semestru lahko nadaljujemo v višji stopnji, ali pa ponavljamo zadnji semester, dokler se ne čutimo sposobne za naslednjo stopnjo. Tako napredujemo do stopnje, ki jo še zmoremo. Ostanemo na tej stopnji ali pa, kar je še bolj priporočljivo, se vrnemo na prvo stopnjo in ponovno napredujemo po stopnjah. Morda bomo lahko dosegli višjo stopnjo kot v prvem krogu. Prednost tega načina je, da sta naše telo in duševnost pripravljena in lahko vaje doživimo bolj poglobljeno. Seveda je priporočljivo, da dosežemo najvišjo stopnjo, ki jo še zmoremo, vendar pa je bolj od same stopnje pomembno, da vadimo redno in da se vadbi res posvetimo tako fizično kot mentalno. Sistem vključuje tudi prilagojena programa za otroke in starejše. Učinkoviti so tudi programi za osebe z zdravstvenimi težavami: s hrbtenico, sklepi, sladkorno boleznijo, srcem in z visokim krvnim tlakom. Zveza joga društev Slovenije združuje regionalna društva. Katera od teh prilagojenih programov izvajajo, je odvisno od razpoložljivosti inštruktorjev in njihove usposobljenosti za te programe. Inštruktorji se usposabljajo pod vodstvom avtorja sistema

Višvaguruja Mahamandalešvarja Paramhanse Svamija Maheshwaranande (na kratko Višvagurudžija) in v nacionalnih izobraževanjih za inštruktorje ter skladno s predpisi posamezne države. Kaj me je v jogi tako pritegnilo, da vztrajam že toliko let? Pritegnilo me je predvsem to, da mi je joga izrazito izboljšala življenje. Poleg večje telesne zmogljivosti mi je izboljšala koncentracijo in me naučila umirjenosti, ki je prej nisem poznala. Dala mi je bolj pozitiven pogled na življenje ter učinkovitejše izvajanje vsakodnevnih opravil. Ker imam kot veterinarka medicinsko izobrazbo in ker sem sama izkusila, koliko mi je joga pomagala pri zdravstvenih težavah, sem to znanje želela predati naprej. Zato že več kot dvajset let kot prostovoljka vodim vadbo za hrbtenico, sklepe, proti stresu (vključuje izbrane vaje iz ostalih programov) in za starejše. Poleg redne vadbe v društvih Ljubljana, Domžale in Škofja Loka sem si nabirala izkušnje tudi v domovih starejših občanov Medvode in Črnuče, v ženskem zaporu na Igu in z vodenjem individualnih vadb, pri katerih se lahko povsem posvetim posameznikovim potrebam in izbiram vaje, ki bi mu kar najbolj koristile. Občasno tudi predavam o različnih vidikih joge v knjižnicah in za posamezne organizacije. Nepozabno je bilo tudi moje prvo srečanje z avtorjem Sistema joga v vsakdanjem življenju. Ko smo se pripeljali na seminar v Tuheljskih toplicah v Hrvaškem Zagorju, sem bila v začetku nekoliko skeptična, saj me je presenetil s svojim videzom v oranžni obleki, z dolgimi lasmi in brado ter okrasitvijo dvorane.

Kmalu po začetku predavanja pa sem si rekla: »To je tisto, kar sem iskala vse življenje!« Že prej sem bila prepričana, da je tako kot je predaval, vendar pa sem bila v svojem okolju edina, ki sem tako gledala na svet. Zdaj nas je že precej, ki mislimo enako in si delimo svoje izkušnje ter se redno srečujemo. Kdor se želi bolj poglobljeno ukvarjati z jogo, lahko zaprosi, da ga sprejme za učenca in mu podeli osebno mantro. Višvagurudži prihaja iz Indije iz Radžastana in sicer iz učiteljske linije, ki izvira iz Himalaje, iz področja, kjer izvira reka Ganges. Trudi se, da ohranja izvorno jogo in jo širi po vsem svetu. Veliko dela tudi na humanitarnih projektih na primer na izobraževanju revnih indijskih otrok, za katere je zgradil zelo uspešno in cenjeno šolo. Največji projekt pa je izgradnja OM ašrama v Džadanu v Radžastanu (Jadan, Rajastan). Tam je med drugim sistem zbiranja vode v umetnem jezeru ob monsunu, kar je rešitev za pomanjkanje vode v puščavskih predelih. Iz puščave je tako naredil cvetoč vrt in 19. februarja 2024 je bila po tridesetih letih dela uradna otvoritev OM ašrama, katere se je udeležilo na tisoče njegovih učencev iz Indije in iz vsega sveta, tudi več sto Slovencev. Denar za to je bil zbran s prostovoljnimi prispevki, veliko pa je bilo tudi prostovoljnega dela. Kaj je tisto, kar jogo razlikuje od telovadbe in drugih športov? Osnovno pravilo v jogi je »ahimsa«, ki pomeni nenasilje ali ljubezen v najširšem smislu. Svojim vadečim zato najprej povem, da se nenasilje začne z nenasiljem nad lastnim telesom. Vsak gib ali položaj izvedemo le do meje neugodja. Ne smemo preko praga bolečine. Da okrepimo mišice je občasno potrebnega tudi nekaj napora, ne smemo pa pretiravati, tako da bi naslednji dan imeli bolečine v mišicah po domače »muskelfiber«. Mišice se morajo »počutiti varne« in takrat delujejo optimalno. Če pretiravamo, mišice in vse svoje telo spravljamo v stres, ki ga imamo večinoma že tako preveč. S pripravljalnimi in lažjimi vajami telo postopno pripravimo na težje vaje. Ko sem v knjigi prvič gledala vaje iz višjih stopenj, sem si rekla: »Tega pa jaz nikoli ne bom zmogla!« Vendar sem s postopno in redno vadbo toliko usposobila telo (kljub srčni napaki in začetku vadbe v poznih tridesetih letih), da sem zmogla peto od osmih stopenj. Zanimiva mi je bila tudi izkušnja s kolegico izrazito športnico, ki je brez težav prekolesarila maraton Franjo in zmagala v plavanju čez Blejsko jezero. Ko sva bili na nekem strokovnem srečanju skupaj v sobi in me je gledala, kako vadim jogo, je presenečena izjavila: »Tega pa jaz nikoli ne bi zmogla!«. O podobnih izkušnjah so poročali tudi drugi, ki so imeli opravka s športniki. Ti so trenirali mišice na moč in vzdržljivost, niso pa imeli gibljivosti in sproščenosti. Opažam, da so na začetnih stopnjah, kjer je pomembna gibljivost, ženske večinoma uspešnejše, na višjih stopnjah, kjer je potrebno tudi več fizične moči, pa so v prednosti moški. Ampak kot sem že napisala, ni toliko pomembna težavnost vaj kot redna in poglobljena vadba.

O prednostih vadbe joge so se prepričali tudi mnogi vrhunski športniki in zato je joga čedalje pogosteje tudi na njihovih treningih. Z jogo namreč želimo sprostiti in raztegniti skrajšane in zakrčene mišice, hkrati pa jih tudi okrepiti ter razgibati sklepe. Jogijski položaji asane delujejo tudi na notranje organe in uravnovesijo vse telo. Naučimo se sprostiti Osnovna težava pri mnogih je, da niso v stiku s svojim telesom in se niti ne zavedajo, kako napeti so. Učimo se, kako sploh začutiti svoje telo in kje so v njem napetosti. Na začetku in na koncu vadbe se vedno sprostimo, tako da v mislih potujemo po telesu in ga sproščamo. Šele takrat lahko začnemo z resnično vadbo »asan« (telesnih položajev). Nikoli ne hitimo, zato si v odmoru med posameznimi asanami vzamemo vsaj dva, tri vdihe in izdihe, da lahko začutimo učinke vaje in sprostimo morebitne napetosti. Začetnikom običajno rečem: »Če vas v enem semestru naučim, kako se sprostiti, je opravljenega tri četrtine dela, ostala četrtina pa je redna vadba.« Začnemo z izmeničnim napenjanjem in sproščanjem posameznih delov telesa, da ga ozavestijo in začutijo. Naslednja stopnja je, da v mislih potujemo po telesu in sproščamo posamezne dele telesa. Šele takrat se učimo sprostiti v posameznih položajih. Tako lahko sčasoma ublažijo bolečine ob boleznih in poškodbah. Ob poškodbi se namreč mišice zakrčijo, da preprečijo premikanje poškodovanega dela in s tem še hujšo poškodbo. Bolečina tako ni sama sebi namen, ampak je to opozorilo in ukrep, ki naj bi preprečil hujše posledice. Če se tega zavedamo in sprejmemo bolečino kot pomoč pri okrevanju, se je ne bojimo toliko in jo fizično in psihično lažje prenašamo. Pomembno je, da z gibanjem poškodovanega dela telesa ne pretiravamo ampak da mu s sproščanjem pomagamo do hitrejše ozdravitve. To je tudi moja lastna izkušnja po operaciji. Še ena pomembna vaja sproščanja je tako imenovano »jogijsko spanje« ali »joga nidra«. Pri tem telo sprostimo, da počiva, zavest pa je budna in sledi navodilom, ki lahko vključujejo različne vizualizacije. Na začetku in na koncu joge nidre, si v mislih trikrat izrečemo sankalpo. To je želja ali odločitev, ki jo želimo uresničiti. Vedno jo izrečemo kot pozitivno trditev v sedanjem času ali: »od zdaj naprej«. S tem naložimo naši podzavesti, da nas vodi do uresničitve sankalpe. Če se uspemo zares sprostiti, nam ena ura joge nidre lahko nadomesti tri do štiri ure spanja. To sem izkusila tudi sama.

Moja izkušnja po prometni nesreči, ko na začetku nisem mogla vaditi drugega kot jogo nidro, je izrazito pozitivna. Tudi ko sem zaključila bolniško, sem jo vadila vsak dan. Joga nidra mi je pomagala premagati šok in psihične in fizične posledice nesreče. Ko sem se po dveh mesecih vrnila v službo, sem začela ugotavljati, da sem nekam nenavadno umirjena in me zlepa kaj se spravi »iz tira«. Zato vsem, ki imajo kakršne koli zdravstvene težave, priporočam jogo nidro s sankalpo za ozdravitev ali vsaj olajšanje težav. Seveda vsi vemo, da ne bomo večno živeli v tem fizičnem telesu in da ga bomo nekoč zapustili. Si pa lahko z vadbo sproščanja in joge nidre olajšamo marsikatero težavo in si pomagamo do bolj kakovostnega življenja. Dihanje je življenje Dihanje je zelo pomemben del joge. Na začetku se učimo občutiti in ozavestiti popoln vdih in izdih. Vdih se začne s trebuhom, se širi v prsni koš do ključnic, z izdihom pa se telo krči od ključnic do trebuha. Tako govorimo o trebušnem, prsnem in ključničnem dihanju. Vse tri faze diha predstavljajo popolno jogijsko dihanje. Ločimo tri faze dihanja: vdih, izdih in spontano zadrževanje diha po vdihu in izdihu. Kadar smo napeti, večinoma dihamo samo ključnično z vršički pljuč. Moja izkušnja iz časov preden sem začela vaditi jogo je bila, da sem bila tako napeta, da preprosto nisem mogla do konca vdihniti. Kot da bi me nekaj stiskalo čez trebuh in prsni koš! Bila sem vsa napeta in brez energije. Kot da bi vozila avto z ročno zavoro! Težko sem tudi glasno govorila, kar je za pedagoga ključno. Potrebovala sem precej časa, da sem se naučila sprostiti in sproščeno dihati. Tako se mi je vrnil tudi glas. Če hočete preveriti svoje dihanje, lezite na hrbet in eno dlan položite na trebuh, drugo na rebra (komolci naj bodo na podlagi, da teža rok ne ovira dihanja). Samo občutite širjenje in krčenje trebuha in prsnega koša v ritmu dihanja in se skušajte z vsakim izdihom čedalje bolj sprostiti. Pri vsaki vaji vemo, kaj naredimo pri vdihu in kaj pri izdihu. Vadimo v svojem normalnem ritmu dihanja. Če nas kdo sili v drugačen ritem, kar je pogosto pri drugih bolj dinamičnih vadbah, nam s tem samo povzroča dodatni stres in zmanjšuje učinek vadbe. Pravilnega dihanja se učimo tudi z različnimi tehnikami dihanja - pranajamo. Prana je življenjska energija, ki prežema vse vesolje, tudi naše telo. V različnih kulturah jo imenujejo različno npr. či, ki, bioenergija. S pranajamo usmerjamo prano po telesu, kjer ima veliko različnih funkcij. Na kratko lahko rečemo, da regenerira vse telo. Dihanje je življenje in življenje je dihanje. Ko se rodimo, je prvo, kar naredimo vdih, in ko zapustimo telo, je zadnje kar naredimo izdih. Dihanje je naš velik pomočnik, ki nam je vedno na voljo. Dihanje je tudi edina funkcija v telesu, ki je lahko spontana, ne da bi se dihanja zavedali, ali pa se ga zavedamo in ga uravnavamo po svoji volji. Kadar smo v stresu ali stiski, je dovolj da se osredotočimo na globoko in umirjeno dihanje, da se sprostimo, dobimo novo porcijo energije in lažje premagamo vse težave. Meditacija – »krona joge« Zame je »krona joge« meditacija, katere osnova je vadba koncentracije. Z njo se učimo ozavestiti misli in čustva, premagujemo stres in se globoko sprostimo.

Dandanes smo veliko preveč obremenjeni z vsemi mogočimi vtisi in podatki, zato v vsesplošni naglici težko ločimo, kaj je pomembno in vredno naše pozornosti, kaj pa nas le obremenjuje. Zbrani delamo hitreje in bolj učinkovito. Se kdaj zalotite, da nekaj delate, z mislimi pa ste čisto drugje? Za meditacijo potrebujemo miren prostor, v katerem nas nihče ne bo motil. Pomembno je, da je hrbet vzravnan in trebuh sproščen, roke pa so v »čin mudri« (palec in kazalec se stikata, ostali trije prsti so iztegnjeni). Roke sproščeno počivajo na stegnih. Nekateri, ki vadijo meditacijo z »malo« (ogrlico s 108 zrni), pa imajo rajši desno roko v višini srca. Oči so zaprte in svojo koncentracijo usmerimo navznoter. Pravimo, da usmerimo čute iz zunanjega sveta vase. Za boljšo koncentracijo uporabljamo mantro npr. splošno mantro SO HAM (To sem jaz) ali osebno mantro, ki jo dobimo od učitelja. Začnemo z vadbo koncentracije npr. na telo, dihanje, bitje srca ali opazovanje »notranjega prostora« za čelom. Uporabljamo tudi različne vizualizacije. Predvsem pa skušamo ozavestiti kakšni smo – naše prednosti in slabosti. V višjih stopnjah meditacije skušamo spoznati kdo smo – naše bistvo ali naš pravi jaz. Ko smo dovolj umirjeni, sproščeni in koncentrirani, se spontano zgodi »prava meditacija«, katere višek je samospoznanje ali samorealizacija - samadi. Poti joge V jogi govorimo o štirih glavnih poteh joge. Vse štiri poti se prepletajo in dopolnjujejo. Najbolj znana je radža joga (kraljevska joga), ki zajema asane, pranajamo, meditacijo, jogo nidro, tehnike prečiščevanja telesa. To je pot (samo)discipline. Kadar govorimo o jogi, največkrat pomislimo na to vejo joge.

Druga je gjana joga, ki je intelektualna pot notranje discipline in spoznavanja samih sebe ter kaj je resnica in kaj ni. Tretja je karma joga – pot nesebičnega delovanja in prepoznavanja vzrokov in posledic naših dejanj. Karkoli naredimo za druge, ne da bi za to pričakovali kaj v zameno, je karma joga. Bhakti joga pa je pot ljubezni do vsega stvarstva in njena največja zapoved je ahimsa – nenasilje ali ljubezen v najširšem smislu. Ker zajema vsa živa bitja, se tisti, ki se želijo resno ukvarjati z jogo, prehranjujejo vegetarijansko. Moja izkušnja je, da sem bila, dokler sem jedla meso, ribe in jajca ter pila alkohole pijače, najbolj bolan član družine. Ko sem spoznala principe joge in postala vegetarijanka, pa sem postala najbolj zdrav član družine. Poleg tega sem imela kot veterinarka priložnost videti, kaj vse se počne z živalmi. Odločitev, da ne želim biti vzrok njihovega trpljenja, je tako dozorela sama od sebe. Če se želite razgibati in sprostiti fizično in psihično, je joga primerna vadba za vas! Obstajajo različne šole joge, ki se razlikujejo po tem, čemu namenjajo več pozornosti. Izberite vadbo, ki upošteva vaše potrebe, spoštuje vaše omejitve in po kateri se boste počutili sproščene in osvežene. Najdite tisto, pri kateri se boste dobro počutili in boste lahko postopno napredovali glede na svoje trenutne zmožnosti. Tako vam ne bo težko vztrajati pri vadbi in s tem narediti nekaj dobrega za vaše telo in duševnost, predvsem pa za večjo kakovost življenja.

Dr. Vojislava Bole-Hribovšek, dr. vet. med., učiteljica joge po Sistemu joga v vsakdanjem življenju